Naročite se na pregled HRBTENICE na info@lagunamed.si ali preko KONTAKTNEGA OBRAZCA.

DEGENERATIVNI PROCES HRUSTANCA

Kar se tiče degenerativnega procesa človeka je najšibkejša kostno-mišična-živčna struktura hrustanec. Nekako velja, da se do 20. leta hrustanec gradi, po 20. letu pa propada, degenerira. Tako se z ortopedskega vidika staranje prične že po 20. letu človekovega življenja. Problem hrustanca je v njegovi prehrani. Hrustanec se namreč le v prvih dveh letih življenja prehranjuje neposredno preko krvnih žil. To pomeni, da se preko dovodnih krvnih žil dostavljajo hranilne snovi, preko odvodnih pa odplavljajo razgradnji produkti metabolizma, ki sicer kvarno vplivajo na hrustanec. Le v tem obdobju je metabolizem hrustanca maksimalno zaščiten in zadosten. V naslednjih letih življenja krvne žile postopno izginejo (slika 1).

 

Slika 1. Zgradba hrustanca: hrustančne celice (hondrociti) in med njim medcelična tekočina z gradbenimi snovmi. Hrustanec nima svojih krvnih žil (leva slika). Anatomski prikaz hrbtenice (desna slika). Dve sosednji vretenci sta prekrvljeni, medvretenčna ploščica med njima pa je brez krvnih žil.

Hrustanec se prehranjuje po principih osmoze oz. difuzije. To pomeni, da ves čas poteka izmenjava tekočin in v njej raztopljenih snovi med hrustancem in njegovo okolico (v sklepu je to sklepna tekočina). S tekočino se tako dostavljajo hranilne snovi in odplavljajo odpadne snovi (slika 2).

Slika 2. Hrustanec se prehranjuje po principu osmoze in difuzije. Gre za pretakanje tekočine in v njej raztopljenih hranilnih in odpadnih snovi v hrustanec in iz njega. Proces pretakanja v mirovanju je počasen.

V kolikor je ta proces iz katerega koli vzroka moten se to odrazi na hrustancu, ki tako doživi trajne in nepopravljive okvare. Slaba lastnost hrustanca je namreč tudi ta, da nima obnovitvene sposobnosti, kar pomeni, da se poškodbe oz. okvare nikoli več ne popravijo. Za zadostno prehrano hrustanca je nujno potrebno nenehno gibanje v sklepu. Gibanje namreč pospešuje izmenjavo tekočin med hrustancem in okolico in tako se pospešuje osmoza oz. difuzija hrustanca. Pri gibanju v sklepu se neprestano ustvarjajo mesta povišanega in mesta znižanega tlaka. Na mestu, kjer sta trenutno sosednji hrustančni površini v neposrednem stiku je tlak trenutno povišan. Povišan tlak povzroči iztiskanje tekočine in s tem odplavljanje odpadnih snovi iz hrustanca. Ko se stična površina med sosednjima površinama pri nadaljevanju giba v sklepu seli na drugo območje, stik na predhodnem območju popusti in s tem pade tudi pritisk na tem delu. S padcem pritiska se pojavi sesalni tlak, ki povzroči srk tekočine iz okolice v hrustanec. S tekočino hrustanec vsrka vase tudi hranilne snovi (slika 3).

Slika 3. Prikaz pomena gibanja na prehrano hrustanca. Gibanje pospeši pretakanje tekočine v hrustanec in iz njega in na ta način se pospešuje izmenjava hranilnih in odpadnih snovi v hrustancu. Gibanje namreč povzroča ustvarjanje mest s povečanim in zmanjšanim tlakom v hrustancu. Gibanje tako predstavlja kot vklop »prehranske črpalke« za hrustanec.

Brez nenehnega gibanja v sklepu je prehrana hrustanca nezadostna in posledica je hitrejše obrabljanje – degeneracija hrustanca. Gibanje sklepa predstavlja torej kot, da bi vklopili »prehransko črpalko« za hrustanec. Podoben mehanizem je pri spužvi. Ko spužvo stisnemo, potisnemo tekočino iz nje, ko pritisk popustimo, se ustvari sesalni tlak in spužva sama posesa vodo vase. V kolikor spužvo le pustimo na mestu, se slej ko prej pojavi neprijeten vonj v njej.
Obraba pomeni tanjšanje in izginevanje hrustanca s sklepnih površin. Posledica tega je postopen nastop bolečin, sprva vezane na večje obremenitve. Sklepi pogostokrat zatekajo, gibljivost se postopno zmanjšuje. Ko obraba napreduje, je potrebna večinoma kirurška terapija – vstavitev umetnega sklepa, proteze.

NE SPREGLEJTE

  • OBRABNI DEGENERATIVNI PROCES ČLOVEKA